Na željo gledalcev oddaje Pot–i je spregovoril župnik Kancijan Čižman. Predstavil je župnijo Moravče, Limbarsko goro ter podružnične cerkve, skavte ... Med pregovorne znanilce pomladi je slovenska ljudska govorica uvrstila tudi sv. Valentina.

Župnija Moravče, duhovnik Kancijan Čižman
 

Star pregovor pravi: Svet' Valentin 'ma ključe od korenin. Na njegov god, 14. februarja, ljudje že dobro občutimo, da moč zime pojenjuje in da sonce počasi in vztrajno zmaguje nad snegom in ledom. Zahodni, posebno angleško govoreči svet, pozna svetega Valentina zaradi praznika zaljubljencev, ki ga ta dan obhajajo. To je srečen dan, ko si ljudje izmenjujejo čestitke in darila. Pri nas je sveti Valentin glasnik in posrednik božje dobrote. Vedno so ga imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Z zgodbo, da je vrnil zdravje otroku z mrtvoudom in padavico, je prišla k nam navada, da se mu priporočajo božjastni bolniki. Tudi romarji so ga razglasili za svojega zaščitnika.

O svetem Valentinu vemo zelo malo. Gotovo je le to, da je bil mučenec v času zadnjih preganjanj v rimskem cesarstvu. Staro izročilo tudi pravi, da je bil duhovnik. Zato ga upodabljajo v mašnem plašču s palmovo vejo v roki in božjastnim dečkom ob vznožju. Njegova cerkev je stala že v 4. stoletju pri Milvijskem mostu pred Rimom. Tam so zdaj le razvaline. Romarji pa še lahko obiščejo njegov grob v cerkvi sv. Praksede blizu bazilike Marije Snežne.

Kljub močnemu vplivu nemškega sveta, kjer bolj časte škofa Valentina iz Passaua, je vendarle češčenje rimskega mučenca pri nas bolj razširjeno. Na Slovenskem ima kar enajst cerkva, še več pa oltarjev in kipov. Med najbolj znanimi cerkvami je božjepotna sv. Valentina na Limbarski gori nad Moravčami. Na 768 metrov visokem grebenu med Moravško dolino in črnim grabnom, kjer gre cesta na Trojane, se dviga njena stavbna gmota. Od tod je čudovit razgled na vse strani, zato je priljubljena izletniška točka. Že okrog 1156. so se v bližini utrdili limbarski gospodje. Ime so dobili po gradu, ki so ga imenovali Lilienberg. Zadnjega gospodarja limbarskega gradu so konec 15. stoletja ubili na pokopališču v Mekinjah. Grad je nato propadel in Valvasor ni o njem našel sledu.

Čas zidave prve limbarske cerkve bi lahko povezali z zidavo gradu, a zato ni nobenih oprijemljivih podatkov. Prvič je omenjena leta 1667, ko je bila postavljena prednica današnje baročne lepotice. Ker je prihajalo vse več romarjev, je postala premajhna. Posebno še potem, ko je papež Klemen XI. leta 1718 potrdil ustanovno listino bratovščine sv. Valentina s sedežem pri cerkvi. Njena gmotna podlaga je pomagala, da so se odločili tu gori zidati novo cerkev. To delo so zaupali takrat najbolj znanemu gradbeniku Gregorju Mačku. Maček, ki je imel za seboj bogate izkušnje gradenj na Šmarni gori, v Dobrovi, Komendi, Šmartinu pri Kranju, jo je zasnoval okrog leta 1735 in velja po sodbi naših strokovnjakov za najzrelejše med vsemi njegovimi deli.

Na pročelju vas danes pozdravlja lopa z lepo obdelanimi stebri. Ta je dajala zavetje romarjem. Na velikih romarskih shodih so bile v njej maše za množice, ki niso mogle v cerkev. Zato so tukaj postavili čudovit kamnit oltar z bogatimi štukaturami. Nedavno obnovljen, nas pritegne s svojo svežino in baročno igrivostjo. Skozi glavna vrata vstopimo v cerkev. Prevzameta nas njena velikost in arhitekturna skladnost. Odlikuje se po razpotegnjenem osmerokotnem prostoru, listnati kupoli, poglobljenih oltarnih nišah, ki so se prilagodile ladji, in posebni osvetljavi. Vse štiri kapele so z oltarji postavljene diagonalno na os cerkve in so osvetljene z južne, gledalčevim očem zakrite strani. Tako se zdi, da prihaja v prostor mehko razpršena svetloba kakor izza zagrinjala. Posebnost so tudi korne empore, ki jih ugledamo šele izpred oltarja.
Baročno arhitekturo v ladji dopolnjujejo kamniti oltarji s slikarijami. Posvečeni so sv. Tilnu, Materi božji, angelu varuhu in sv. Valentinu škofu. Posebno dragoceni sta Metzingerjevi sliki Marijinega kronanja in sv. Tilna. Freske, ki so bile verjetno Jelovškovo delo, je pred sto leti preslikal Matija Koželj. Glavni oltar je lesen in narejen v klasicističnem slogu okrog leta 1800. V njem je v naravni velikosti kip sv. Valentina. Medaljon nad njim ima napis: Sv. Valentin je prejel dva darova. Angela z napisi ob svetniku povesta, katera dva: dar spreobrnjenja grešnikov in dar čudežev nad bolniki.

Sveti Valentin je bil mučenec v času zadnjega preganjanja kristjanov v rimskem cesarstvu. Njegov grob je v cerkvi svete Praksede blizu bazilike Marije Snežne v Rimu. Njegov god je 14. februarja.

Od Boga je prejel dva darova: dar spreobrnenja grešnikov in dar čudeža nad bolniki. Zato je priprošnik zoper telesne slabosti in kužna obolenja, priporočajo pa se mu tudi božjastni bolniki. Je tudi zaščitnik romarjev. Ker "ima ključe od korenin", kot pravi ljudski pregovor, je znanilec pomladi, zavetnik čebelarjev in mladostnikov. Priporočajo se mu tudi mladoporočenci in zaljubljeni.

Zunajščina je preprosta; stavba je pokrita z enotno streho; pred fasado je lopa na štirih kamnitih stebrih (zgrajenih s prstani kakor pri rotovškem portalu), do katere vodijo ozke stopnice. Stolp stoji ločeno od cerkve. Oboje s sosednjo stavbo vred, ki je bila nekdaj mežnarija (op. p), je umno razpostavljeno na vrhu hriba, fasada se ogleduje daleč po dolini ...

V več smereh pomeni Mačkovo delo vrh domačega stavbarstva v prvi polovici 18. stoletja. Njegove izbrane stvaritve so estetsko najpomembnej¬še med vsem spomeniškim gradivom, ki ga moremo pripisati domači¬nom... Limbarska gora je višek na tej poti. In še več: motiv poglobitve prostorov je v danih okvirih že izraz smeri, ki jo moremo vzporejati s stremljenji sodobne teatrske, na določeno točko ali pot za gledalca preračunane kulisne arhitekture.«

To cerkev je 6. junija 1743 posvetil tedanji tržaški in kasneje ljubljanski škof Leopold Jožef Petazzi.

Prvotno cerkev na Limbarski gori so sezidali okoli leta 1667. Ker je kmalu zaslovela kot romarska cerkev in je postala premajhna, so jo že v prvi polovici 18. stol. povečali. Gradnjo so zaupali tedaj najbolj znanemu baročnemu arhitektu Gregorju Mačku iz Ljubljane.

To njegovo delo je orisal Nace Šumi: »Največje Mačku pripisano delo je cerkev na Limbarski gori (1735). Ta spomenik pomeni sintezo Mačkovih prizadevanj, popolnoma se odvrača od tujih vzorov ter porablja zgolj tradicionalne sestavine. V tlorisu sta združena pravokotna dvorana in vrisani potegnjeni osmerokotnik, prezbiterij je ustaljen mojstrov tip, kvadrat s porezanimi ogli. Podobno kombinacijo smo srečali v Šmartnem pri Kranju, rekli smo tudi, daje njen zarodek predstavljala že cerkev v Poljanah. Ker nikjer na Slovenskem ne najdemo podobnih zasnov, je že ta moment dovolj tehten, da smemo Limbarsko goro pritegniti v krog Mačkovih del.

Zahvaljujemo se vsem gledalcem za obilno pošto, predloge v vaši oddaji Pot–i … ter priporočite še nam kakšnega gosta. Bokloni Vam.

Mir in dobro!

Kopiranje oddaj Pot – i brez dovoljenja avtorja ni dovoljeno!

Vir:  Krščanske TV oddaje POT - I na RKC - uradna stran

Vse pravice pridržane.

Mir in dobro !