V oddaji Pot-i smo obiskali župnijo Šempeter v Savinjski dolini katero je predstavil župnik Mirko Škoflek. Zavetnik župnije je apostol sv. Peter.

Župnija Šempeter v Savinjski dolini, duhovnik Mirko Škoflek

Apostol Peter je bil doma v ribiški vasi Betsajdi onstran Genezareškega jezera. Očetu je bilo ime Janez, skrajšano Jona. Peter se je od tam priženil v mesto Kafarnaum onstran jezera. Evangelisti ne omenjajo ženinega imena – morda je bil že vdovec; pač pa taščo, ki je sprejemala Jezusa in apostole v goste in jo je Jezus ozdravil (Mk 1,29). Sveto pismo s poudarkom omenja pomembnost Petrovega ribiškega poklica. Petra in njegovega brata Andreja je Jezus poklical, ko sta metala mreže v morje in jima je rekel: »Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi«. Takoj sta pustila mreže in šla za njim (Mk, 1, 16 – 18). Jezus je tudi stopil v Petrov čoln ter iz tega čolna učil množice (Lk 5, 4), kar je gotovo mišljeno simbolično: v Cerkvi bo Kristus učil iz Petrovega čolna. Razločno je to videti tudi iz čudežnega ribjega lova, ki je nato sledil. Ob belem dnevu je Peter na Jezusovo besedo vrgel mrežo in zajel tolikšno množico rib, da se je mreža trgala. Ob tem dogodku, ki se po človeških računih ni mogel pripetiti, je Petra obšla groza. Zavedal se je delovanja božje moči in lastne slabosti ter rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Jezus pa mu je še razločneje določil njegovo ribiško nalogo: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil!« (Lk 5,3-11) – ne z lastno, ampak božjo pomočjo.

Da bo Peter imel v Jezusovem kraljestvu posebno vlogo, višjo od drugih učencev, je povedal Jezus takoj na začetku. Evangelist Janez piše, da sta bila Andrej in Peter med učenci Janeza Krstnika in sta šele nato šla za Jezusom. Andrej ga je prvi odkril in povedal Petru: »Našli smo Mesija« in ga privedel k Jezusu. Ta mu je že ob prvem srečanju spremenil ime z besedami: » Ti si Simon, Janezov sin; ti se boš imenoval Kefa«, kar pomeni Peter, po naše Skala. Sprememba imena posega po svetopisemskih pojmih prav do bistva človeške osebnosti. Pomen novega imena je pozneje Kristus sam razločno opredelil. Zato je uporabil priložnost, k ose je z učenci mudil pri izvirih Jordana izpod mogočne pečine, nad katero je stal poganski tempelj boga Pana (ta označba lege se zdi važnejša kakor po bližnjem mestu Cezareja Filipova). Tam je Peter po božjem navdihu (»zakaj meso in kri ti tega nista razodela«) odgovoril na Jezusovo vprašanje, kdo je Sin človekov: »Ti si Kristus , Sin živega Boga«. Peter je povedal to, kar mu je razodel Bog in tako izrazil voljo, da hoče biti glasnik božje in ne samo človeške resnice. Zato mu je odgovoril Kristus ob pogledu na mogočno skalo nad izvirom Jordana: » Pa tudi jaz tebi povem:« Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata (=moč pekla in časa) je ne bosta premagala in dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. In karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih. In karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih (Mt 16, 13-19).

Za ta veliki božji načrt, ki presega redne človeške moči, je Peter izrazil svojo pripravljenost, ni pa bil še zanj notranje zrel. Kristus je zanj Petra vidno in vztrajno šele vzgajal. Del te vzgoje je bil v tem, da je Petra vzel (z Jakobom in Janezom) za pričo dogodkov, ki jih drugi apostoli niso doživeli. Vpričo njega je obudil Jairovo hčer (Mk 5, 37), se je spremenil na gori (Mk 9, 2-9) in molil na Oljski gori (Mk 14, 33). Peter je temu vodstvu sledil s prisrčno željo, da bi Jezusa res razumel in sodeloval z njim. Na gori spremenjenja je takoj predlagal: »Učenik, dobro je, da smo tu; naredimo tri šotore…« (Mk 9,5). Drugič prosi Jezusa: » Razloži nam to priliko« (Mt 15, 15).

Kristus je Petra posebno vzgajal za močno vero. Ko so ga učenci videli ponoči hoditi po vodi, se je oglasil Peter in rekel:« Gospod, če si ti, ukaži, naj grem po vodi k tebi«. Na Jezusovo besedo: »Pridi!«, je res stopil na vodo, pa se je zbal vetra in se začel potapljati. Prosil je Jezusa za pomoč. Jezus je stegnil roko in ga držal, dokler nista stopila v čoln. Hkrati ga je grajal: »Malovernež, zakaj si dvomil?« Pogoj za Petrovo službo je bilo brezpogojno zaupanje v Kristusovo božjo moč, ki mu pomaga izvrševati božje ukaze. Jezusova graja je prinesla dober sad. Ko je Jezus napovedal novozavezno daritev kruha in vina, spremenjena v Jezusovo telo in kri, in zahteval od apostolov izpoved vere, je Peter že znal odgovoriti: »Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, Sin božji« (Jan 6, 69-70). Za tega in takega Učenika pa je bil še vedno preveč po človeško navdušen, zato ga je moral Jezus še ponovno vzeti v šolo, da se ukloni zgolj božjim božjim načrtom in opusti človeške. Ko je Jezus napovedal svojo smrt in vstajenje, je Peter ugovarjal temu, da bi se Jezus pustil umoriti. Zato mu je branil: »Nikakor, Gospod, to se ti ne sme zgoditi!« Jezus te prisrčne vdanosti ni zavrnil, povedal pa je, naj Peter računa z božjimi nameni. Rekel je Petru: »Pojdi od mene, satan (=skušnjavec)! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je božjega, ampak na to, kar je človeškega« (Mt 16, 21-23). Kmalu nato mu je Učenik v Kafarnaumu ukazal, naj ujame ribo in statér (=štiri drahme), ki ga bo imela v ustih, uporabi za davek za Jezusa in zase (Mt 17,27). Pozneje kakor druge apostole uči Jezus Petra odpuščati (Mt 18, 21-22) in mu razloži delež učencev v svojem kraljestvu (18, 27-30). Pri zadnji večerji Petru posebej razloži smisel umivanja nog (Jan 13,6-10).

Ob Jezusovem trpljenju je Jezusova šola za Petra dosegla svoj dramatični vrhunec. V prečloveški vnemi je Peter na Jezusovo napoved, da ga bo sramotno trikrat zatajil, še vedno zatrjeval: »In ko bi bilo treba iti s teboj v smrt, te ne bom zatajil« (Mk 14, 29-31). Ta njegova vdanost Učeniku Petra sicer na Oljski gori ni ovirala, da ne bi med Jezusovo predsmrtno grozo zaspal, pozneje pa je vendar s tveganjem odsekal služabniku velikega duhovnika Malhu desno uho in je odnehal šele na Jezusovo besedo: »Vtakni meč v nožnico! Ali naj ne pijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« (Jan 18, 10-11). Preden je do konca zatrl zgolj naravno vdanost kot zvest človek, je Peter moral spoznati šibkost svoje značajnosti, kadar je ne podpira božja pomoč. Učenika je res trikrat zatajil, ob petelinjem petju in Jezusovem pogledu pa se je bridko zjokal (Mk 14, 66-72; Lk 22, 55-62). Trenutno je pozabil na svojo prisrčno ljubezen do Jezusa, ko pa se je nanjo spet spomnil, ga je vodila k popolnemu kesanju. Zato mu je tudi Kristus to slabost čisto izbrisal in jo uporabil za nagib trajne in vse ovire zmagujoče Petrove ljubezni. Bilo je spet pri Cezareji Filipovi, kjer je ob pogledu na skalo vrh izvira reke Jordana Peter trikrat Jezusu zagotovil svojo neomajno ljubezen in dobil zato končno naročilo, naj v tej ljubezni do Boga pase čredo jagnjet in ovac Kristusove Cerkve. Jezus mu je tedaj še napovedal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga, in mu je za sklep dal naročilo, ki ga je Peter odslej z oporo v božji milosti do pičice spolnil: »Hodi za menoj« (Jan 21, 15-19). Petrovo šolanje je bilo končano; bilo je uspešno in dokončano, zakaj poslej se je bila vsa njegova človeška umnost, spretnost in vdanost povzpela na ravan, kjer odloča samo Bog. Zdaj je bil Peter res Skala, ves božji in zraven tega nam po človeški strani prikupen in zaupanja vreden. Voditelj Kristusove Cerkve mora razumeti človeško grešnost in moč kesanja, da more modro in sočutno voditi ljudi k poboljšanju življenja. Težko si je misliti za grešnike kaj bolj tolažljivega, kot je bila Jezusova ljubezniva pozornost do apostola Petra, ko se mu je in to – posebej kot prvemu - prikazal po svojem vstajenju in mu zagotovil popolno odpuščanje (Lk 24, 34; 1 Kor 15,5). Kar Bog izbriše, samo veča njegovo čast in ne pusti samotnih sledov. Tako je Peter v dneh po vstajenju enako v časteh pri Jezusu in pri apostolih. Kakor v prejšnjih časih je prvak apostolov in prvi Jezusov zaupnik (prim. Jan 20, 6; 21, 2-22). Ko je Jezus odšel v nebo, vodi mirno in stvarno izvolitev učenca Matija za apostola (Apd 1, 15-26) in na binkoštni dan razloži množici, da se je spolnila Joelova napoved o prihodu Svetega Duha (Ap 2, 14-36). Judovskim prvakom pove, da je treba Boga bolj poslušat kot ljudi; gre prvi v zapor in prvi prestaja kazen; dela čudeže v Jezusovem imenu nad hromim revežem; nad mrtvoudnim Enejem v Lidi in nad umrlo Tabito v Jopi (Apd pogl. 3, 4, 5, 9, 12). Prav tako nastopa kot mogočen sodnik v vrstah bratov v Jeruzalemu (Apd 5, 2-11) in v Samariji (Apd 8, 20-23). Dosledno s tem moramo misliti, da se je Peter odločil za novo pomoč prvi Cerkvi po diakonih (Apd 6,1-6), kakor je sprejel stotnika Kornelija kot prvega pogana v Cerkev in to znal uspešno zagovarjati pri svojih bratih iz obreze (Apd 10. in 11. pogl.). Ko se je Pavel spreobrnil, se je na prvi poti v Jeruzalem najprej predstavil Petru in ostal pri njem petnajst dni (Gal 1, 19); Peter, Jakob in Janez, »stebri« Cerkve, so mu »podali desnico vzajemnosti« (Gal 2, 9). Peter ima prvo odločilno besedo na apostolskem zboru v Jeruzalemu (Apd 15, 6-29), kjer so določili, naj poganom ne nakladajo bremen Mojzesove postave. Da se je sklep dosledno izvajal, se je apostol Pavel obrnil samo na Petra in uspel (Gal 2, 11-14).

Vabljeni k ogledu oddaje.

Kopiranje oddaj Pot – i brez dovoljenja avtorja ni dovoljeno!

Vir:  Krščanske TV oddaje POT - I na RKC - uradna stran

Vse pravice pridržane.

Mir in dobro !