Preskoči na vsebino


Župnija Vodice in cerkev Matere Božje na Šmarni gori

Avtor: upoti, datum 12. 06. 2012 12:07:38

Za gledalce oddaje Pot – i je spregovoril župnik Franc  Mervar. O nastanku župnije Vodice, Marijinega svetišča na  Šmarni gori  govori veliko bajk in pripovedk. Ena izmed njih pravi takole:

 

  

 

Nekoč je živel velikan Hrust, ki je bil strah in trepet vseh okoličanov. Pri plenjenju in ustrahovanju mu je pomagal pes, ki je imel glavo kakor zmaj. Hrabri Kajžarjev Janez se je odločil, da bo temu naredil konec. Ponoči je v vrečo

Nekoč je živel velikan Hrust, ki je bil strah in trepet vseh okoličanov. Pri plenjenju in ustrahovanju mu je pomagal pes, ki je imel glavo kakor zmaj. Hrabri Kajžarjev Janez se je odločil, da bo temu naredil konec. Ponoči je v vrečo zavezal zajca, vzel še železno palico in šel nad velikana. Ko je prišel pred votlino, v kateri je spal velikan, je zajca spustil iz vreče. Pes, ki je velikana stražil, se je pognal za zajcem. Zbudil pa se je tudi velikan. Najprej je tako kihnil, da je Janeza odneslo čez reko Savo. Nato je velikan začel čez Savo metati še skale. Metal jih je cel dan, nato pa je prestopil breg in zložil skale na kup. Po opravljenem delu je stopil na vrh, se malo razgledal po svetu in se zaril v sredino gore. Tako so nastali današnje sedlo, Grmada in Gora.

V arhivih je romarska cerkev prvič omenjena leta 1314, ko je oglejski patriarh Ottobon potrdil odpustke, ki so jih že njegovi predhodniki podelili obiskovalcem "kapele preblažene Device Marije na Šmarni gori". Potemtakem je kapela stala zagotovo že na začetku 14. stoletja, če ne že konec 13. stoletja. Zaradi rastočega božjepotništva se je sčasoma pojavila potreba po novi cerkvi. Tako so podrli staro dvoladijsko gotsko cerkev in v letih 1711-12 je takrat najbolj cenjeni slovenski stavbenik Gregor Maček postavil sedanjo centralno zgradbo. Zgledoval se je po romarski cerkvi v Novi Štifti pri Ribnici. V tlorisu je cerkev osmerokotnik, kateremu je prislonjen pravokotni, toda v vogalih posnet oltarni del, oba dela pa pokrivata veliki kupoli. Cerkev je bila posvečena šele leta 1729, kar izpričuje napis, vzidan v steno med ladjo in prezbiterijem. Na obok velike kupole je Matevž Langus v letih med 1846 in 1848 naslikal iluzionistični prizor Marijinega vnebovzetja. V zgornjem pasu, nebesih, Marijo že čakata Bog oče in Jezus Kristus, na temenu kupole pa še sveti Duh v podobi goloba in neštevna množica angelov. V drugem pasu spremljajo nebeški prizor svetniki in starozavezni očaki. Tretji, najnižji pas, je zemeljski; ob praznem grobu stojita Marija Magdalena in njena sestra Marta, zatem pa dvanajst apostolov. Na nasprotni, zahodni strani pa je upodobljena množica romarjev, kjer so poleg slikarjevega avtoportreta ob kamniti streli še portreti številnih Langusovih sodobnikov: med drugim vodiški župnik in naročnik poslikave Jernej Arko, takratni šmarnogorski duhovnik Anton Jamnik ter zagovornik šmarnogorskega božjepotništva frančiškan Anton Rant. Desno od orgelske omare je naslikana družina Aljaževih iz Zavrha pod Šmarno goro. Jakob Aljaž, čigar doprsni portret, delo kiparja Franceta Kralja, je tudi na znamenitem pročelju zvonika, je dojenček v naročju matere, oče pa je mož z zidarsko žlico v rokah. Prav on je pomagal slikarju nanašati svež omet, na katerega je umetnik slikal takoj, torej v fresco tehniki. Skrajno desno sta dva gosposko oblečena romarja, ki naj bi bila po ustnem izročilu celo Langusova znanca France Prešeren in Primičeva Julija. Vabljeni tudi k ogledu oddaje Pot – i .


Več na spletni strani župnije Vodice.















 

Lokacija:
Print Friendly and PDF