Župnijska cerkev Oznanjenja Devici Mariji Velesovo, duhovnik Slavko Kalan - predvajaj  (trajanje 53 minut)

 

Velesovskemu samostanu so ustanovitelji izbrali izvrstno lego. Postavljen sredi kotlinice pod gozdnato strmino Štefanje gore, se popotniku odkrije samo ob pozornem opazovanju. Mogočne kulise gora za njim in slikovito pročelje opazimo s ceste, ki povezuje Cerklje in Visoko, šele potem, ko nehamo opazovati lepo in starodavno cerkvico svete Marjete na Trati. Marsikoga zapelje tudi ime, saj je Velesovo največja vas in so po njem poimenovali vso župnijo. Toda tam bi zaman iskali cerkev, če nas ne bi zgovorne table že prej opozorile na cerkev in samostan v Adergasu. Nenavadno ime priča o nekdanjem nemškem vplivu na naših tleh. Zato je razumljivo, da se je že od zdavnaj raje govorilo o velesovskem samostanu, cerkvi in župniji. Tudi stara ljudska pesem poje: "Stoji, stoji tam podgoro, en kloštrček Velesovo..."

Ustanovitev velesovskega samostana sodi v čas, ko je bilo krščanstvo na Slovenskem že močno utrjeno. Takratso bile okrog številne prafare: Kamnik, Vodice, Cerklje, Šenčur, Mengeš. Vse so sodile pod oblast oglejskega patriarhata, ki ga je takrat vodil patriarh Bertold, eden najodličnejših mož tistega časa. Izhajal je iz rodbine andeških grofov, ki so imeli središče v Kamniku. Andeški grofje so imeli v njem svojega upravitelja, v Bertoldovem času je bil to vitez Gerloh. Ta možje dal pobudo za pozidavo velesovskega samostana. 11. decembra 1238 je Gerloh skupaj s sorodniki in ob patriarhovi podpori ustanovil samostan v Velesovem. V ta namen je podaril v bližini cerkve sv. Marjete na Trati dolino, ki se od tedaj naprej večkrat poimenuje 'vallis sanctae Mariae' (dolina svete Marije).

Dominikanke so se v nasprotju z moškimi redovi bolj usmerile v molitev in vzgojo. Tudi v Velesovem je bilo tako. Sem so prihajala v šolo dekleta iz znanih plemiških družin in mnoge so ostale v samostanu.

Tudi tukajšnji samostan so prizadele v dolgi zgodovini hude preizkušnje, najbolj reformacija in turški vpadi. Leta 1471 so Turki samostan zažgali, sestre pa odpeljali v sužnost. Leta 1644 so bili za duhovne voditelje v samostanu določeni kapucini. Pod njihovim vodstvom je zacvetela božja pot, uredilo pa se je tudi življenje v samostanu, ki je bilo zaradi reformacijskega vpliva v razsulu. Zunanje znamenje duhovne in gmotne blaginje je gradnja novega samostanskega poslopja in cerkve leta 1771. Žal je vsa ta lepota le nekaj časa služila dominikankam. Z odlokom cesarja Jožefa II. je bil 3. julija 1782 po 544-letnem obstoju samostan ukinjen.

Sveti Dominik je bil velik Marijin častilec. Taki so bili tudi njegovi duhovni sinovi in hčere. Tako ni nič nenavadnega, da je velesovska cerkev postala božja pot za vso Gorenjsko in druge pokrajine. Na mestu sedanjega samostana naj bi bila Marijina kapela že leta 1220. Ob posvetitvi prve cerkve pa naj bi patriarh Bertold podaril čudovit Marijin kip, predmet češčenja še danes. To je romanska mojstrovina, ki pri nas skoraj nima para. Hranijo jo v posebni niši pod oltarno podobo v glavnem oltarju in jo odkrijejo le v prazničnih dneh. Po baročni navadi je kip oblečen in ima krono.

Poleg kipa in skladne baročne arhitekture so največje bogastvo baročne opreme slike mojstra Kremser-Scmidta. Klasicistično navdahnjen glavni oltar pa zopet sodi med nenadkriljive umetnine pri nas.

Vsa stoletja se je v Velesovo stekalo verno ljudstvo od blizu in daleč. Velja celo pregovor: Kdor ne more na Višarje, naj se odpravi k Mariji v Velesovo. Kljub razpustu samostana božja pot ni zamrla. Zaradi zapuščenosti so morali podreti desni trakt stavbe, da zdaj deluje nepopolno, a vseeno izjemno lepo. Posebno doživetje je tudi glavni shod na nedeljo po malem šmarnu, ko gre procesija s kipom od farne cerkve k podružnici na Trato in nazaj.

Povabljeni prijatelji na romanje v Velesovo.

Mir in dobro !

P.S.:
Prijatelji poglejte si posnetek zbora svetega Petra Radeče - predvajaj.  (trajanje 14 minut)