Župnija sv. Martina Sežana, duhovnik Aleksander Skapin - predvajaj  (trajanje 48 minut)

 

Pomen vasice se je nekoliko povečal leta 1713, ko je fevdalni gospodar Ludvik Petač (po tolminskem puntu) preselil sedež svoje uprave v Sežano. Kljub temu Sežana še vse do 19. stoletja ni bila samostojna župnija, imela pa je svojo cerkev: Na kraju, kjer se sedaj dviga sežanska farna cerkev, je do leta 1878 stala stara kuracijska cerkev posvečena sv. Martinu škofu. Ali želite izvedeti več... Leta 1857 je bila dograjena železnica Dunaj-Trst, kar je bilo za razvoj Sežane odločilnega pomena. Prebivalstvo je močno naraslo. Leta 1862 se je kuracija Sežana ločila od materinske župnije v Povirju in postala samostojna župnija. Ustanovno pismo je z dne 16. novembra in 27. decembra 1862. Podpisal ga je tržaški škof Jernej Legat. Dotedanji kurat Jožef Koman je bil izvoljen za prvega župnika. Sežanska občina se je obvezala, da bo skrbela za stanovanje župnika in kaplana, župljani pa so se obvezali, da bodo župniku dajali bero v pšenici, ajdi in vinu, zato je škofijstvo dovolilo, da Občinarji župnika volijo. Umestitev župnika Komana je potekala dne 25.1.1863 - in to v slovenskem jeziku, kar je bilo v tistem času vse prej kot običajno. Za uporabo slovenščine gre vsa zasluga tržaškemu škofu Legatu, ki je bil Slovenec.

Narodna zavednost Sežancev se je kazala tudi na drugih področjih, saj so leta 1870 priredili v Sežani odmeven čitalniški tabor. Že leta 1872 je župnik Jožef Koman poročal škofijskemu ordinariatu, da je cerkev v Sežani premajhna, da je kot stavba v slabem stanju, in je zaprosil dovoljenje za zgraditev nove cerkve. Zaradi pomanjkanja sredstev je prvi načrt propadel. Kmalu pa je dozorel nov načrt: staro cerkev naj bi prezidali tako, da bi iz nje nastala srednja ladja povečane cerkve, dozidali naj bi dve stranski ladji in povečali prezbiterij. Po zagotovitvi potrebnih sredstev (župnija je prodala travnik pod sežansko Planino in nekaj državnih obveznic ter začela s pobiranjem prostovoljnih prispevkov) je tržaški škof Jurij Dobrila dne 2.7.1878 dovolil razširitev cerkve. V času prezidavanja stare cerkve je služba božja potekala v šmarski podružni cerkvi in v kapeli na pokopališču. Zaradi tehničnih problemov so se dela precej zavlekla. Šele dne 11.11.1879, na praznik svojega patrona, je bila nova župnijska cerkev blagoslovljena. Blagoslov je po pooblastilu izvršil domači župnik Jožef Koman. Pozneje je bil podaljšan prezbiterij ter predelan veliki oltar in na belo nedeljo 1883 je tržaški škof Ivan Nepomuk Glavina predelano in povečano cerkev posvetil. Povsem dovršena pa je bila cerkev šele leta 1889. Tisto leto je bila nad glavni vhod vzidana spominska plošča z besedilom GLEJ DOM BOŽJI! - DODELAN 1889. Ta plošča je v času fašizma doživela zanimivo usodo. Po prvi svetovni vojni je naša župnija (skupaj s celotno Primorsko) zamenjala gospodarje: Avstroogska se je umaknila, prišla je Italija. Že kmalu po vojni se je v Italiji razbohotil fašizem, ki za Slovence ni pomenil nič dobrega. Slovenščina ni bila več zaželena in slovenske intelektualce so začeli preganjati. Dotedanji sežanski župnik je bil za fašiste nesprejemljiv, ker je bil preveč narodno zaveden, zato so mu odrekli državljanstvo. Za novega župnika je bil izvoljen g.Jožef Glažar, ki je bil sicer tudi Slovenec, a se je zdel Italijanom sprejemljivejši, ker ni bil tako odločen.

Po drugi svetovni vojni se je Sežana znašla na ozemlju, za katero so se še precej dolgo pogajali. Nova meja med Slovenijo (Jugoslavijo) in Italijo je bila dokončno postavljena šele leta 1948. Od takrat naprej se Sežana hitro gospodarsko razvija. Leta 1952 je tudi uradno postala mesto in danes velja za središče slovenskega Krasa. Žal je bil ta razvoj povezan s priseljevanjem delavcev, ki so bili pogosto ateisti, muslimani ali pravoslavni. Zato je delež rimokatolikov v današnji Sežani precej nizek.

Po drugi svetovni vojni so se začele preoblikovati tudi škofijske meje. Sežana je prej ležala v tržaški (oziroma tržaško-koprski) škofiji. Po priključitvi Primorske Sloveniji (Jugoslaviji) je (šele!) v letu 1977 ponovno zaživela samostojna koprska škofija (>>>) in od takrat naša župnija spada v to škofijo. V letu 2001 je v gospodarskem svetu župnije prevladalo mnenje, da se je treba čim prej lotiti popravila strehe župnijske cerkve. Širšemu krogu ljudi je ta namera postala znana ob Miklavževem koncertu leta 2001, ki je pomenil tudi začetek zbiranja sredstev. Spomladi leta 2002 je bila izvedba del zaupana J. Ozbiču, s.p., kot najustreznejšemu ponudniku. Dela so potekala celo poletje 2002 in so zajemala: razkrivanje in polaganje nove strešne kritine, izdelavo streh in stropov na stranskih ladjah, zamenjavo dotrajanih lesenih gred in obnovo stropa na glavni ladji in prezbiteriju, izdelavo novih žlebov, itd. V času, ko se cerkve ni dalo uporabljati, so bile večerne maše v pokopališki kapeli, nedeljska dopoldanska maša pa kar na prostem za cerkvijo (razen trikrat, ko smo se pred dežjem umaknili v podružnično cerkev v Šmarje).

Sledilo je še dolgotrajno čiščenje cerkve. Slavnostni zaključek del smo praznovali s slovesno mašo na Martinovo nedeljo 10.11.2002. Žal se je že po nekaj mesecih izkazalo, da je nova strešna kritina defektna, in septembra 2006 jo je bilo treba ponovno zamenjati. Iz srca se Zahvaljujemo župniku Aleksandru Skapinu za sprejem, pogovor ter seveda našim gledalcem oddaje Pot i, saj smo na njihovo željo obiskali župnika Aleksandra Skapina. Hvala vsem za obilno pošto … Elektronski naslov: oddaja.pot-i@telemach.net

Več o njihovi župniji najdete na njihovi spletni strani
Mir in dobro !